blank
Zgodovina konoplje

V družini konopljevk (Cannabaceae = cannabinaceae) je poleg nam bolj znanega hmelja tudi navadna konoplja (Cannabis sativa L.). Proti koncu 20. stoletja se je navadna konoplja v svetu ponovno uveljavljala kot gospodarsko privlačna poljščina. Konoplja izhaja iz območja severozahodnega dela Himalaje do Aralskega jezera in Kaspijskega morja. Gojene bilke so nastale iz samorasle konoplje (Cannabis sativa L. ssp. Spontanea) z odbiro in prenosom v druga geografsko – ekološka območja. Proti jugo in severozahodu so se razširili in oblikovali različni tipi konoplje (ekotipi), ki se ločijo po morfoloških, zlasti pa po kemijskih lastnostih (kemotipi) in namenu uporabe. Čeprav znanstveniki niso enotni pri odgovoru na vprašanje, koliko vrst je v rodu Cannabis, prevladuje v literaturi mnenje, da gre za eno vrsto z dvema zvrstema ali kvečjemu podvrstama. Predilno rastlino imenujemo navadna konoplja (Cannabis sativa L. var. Sativa), njeno sorodnico za pridobivanje droge pa indijska konoplja (cannabis sativa L. var. Indica) in prav zaradi te je za pridelavo problematična vsa konoplja oziroma ves rod Cannabis (Kocjan Ačko, 1999).

V četrtem tisočletju pred našim štetjem so Kitajci iz stebel izdelovali papir, potem ko so že nekaj tisočletij prej znali iz stebelnih vlaken spresti niti in stkati blago za oblačila. V Indiji in na Bližnjem vzhodu so nabirali smolo, ki jo izločajo žleze stebelnih in cvetnih listov, za hašiš – snov z omamljajočim delovanjem. Ob zatonu rimskega cesarstva se je lanu na njivah pridružila tudi konoplja, vendar je lan ostal najbolj razširjen. Od Rimljanov so konopljo dobili Slovani, Germani in Franki. Do vzhodnih Slovanov je prišla že veliko prej po severni poti čez Sibirijo. V srednjem veku se je pridelovanje konoplje za vlakna razširilo v hladnejša območja proti severu Evrope. Kmalu po Kolumbovem odkritju Novega sveta so jo začeli pridelovati v Ameriki – Španci v Čilu, Škoti v ZDA, kjer je postala pomembna predivnica (Kocjan Ačko, 1999).

Osvajanje tujih ozemelj je pospešilo razvoj konopljarstva, saj so se povečale potrebe po platnih za jadra. Pridelovanje konoplje za vlakna je v 17. stoletju pripomoglo k vzponu in bogastvu italijanskih mestnih državic Benetk, Genove in San Marina, ki so pridobile monopol nad prodajo platna. V naslednjem stoletju, ko so vlogo v pomorstvu prevzele Nizozemska, Francija in Anglija, se je konoplja selila k njim in konopljarstvo je postalo pomembna gospodarska dejavnost. Sočasno se je širilo predelovanje konoplje v Rusiji, ki je z vlakni, prejo in platnom oskrbovala tudi zahodno Evropo (Kocjan Ačko, 1999).

Še v 19. stoletju je konoplja v Franciji zavzemala približno 100.000 hektarov njiv. Kljub več kot tisočletni uporabi konoplje za vlakna, seme, olje in zdravila, so jo v začetku 20. stoletja izrinila cenejša vlakna tropskih predilnic – bombaževca, jutovca, manile, sisala, za papir pa celuloza iz lesa. Med preprostim ljudstvom se je razširil industrijsko bombažno blago, tkanine iz umetnih vlaken in konfekcijska oblačila. K izrinjanju navadne konoplje pa je največ prispevala indijska konoplja, v državah Južne Amerike znana kot marihuana. Čeprav je konoplja s kmetijskega in splošno človeškega vidika pomembna predivnica, je zaradi vsebnosti THC že od začetka tega stoletja na zatožni klopi. Širjenje narkomanije med mladimi, zlasti iz bogatejših družbenih slojev, je spodbudilo boj proti konoplji svetovnih razsežnosti. Da bi čim več zaslužili z novo razvijajočimi se industrijami (naftno, kemijsko, farmacevtsko, lesno idr.), predvsem s prodajo tekstila iz poceni tropskih predivnic in umetnih vlaken, so se ameriški gospodarstveniki v začetku 20. stoletja oprijeli škodljivosti konoplje kot droge in uspešno prepričali politike, da so ti leta 1938 izdali zakon, s katerim je bilo v ZDA prepovedano pridelovanje vseh vrst konoplje (Kocjan Ačko, 1999).

Konopljo za vlakna so obdržale na njivah le še Madžarska, Poljska, Češkoslovaška, Romunija, Bolgarija, Rusija in Jugoslavija, kjer zakoni niso prepovedovali pridelovanja. V Jugoslaviji se je konoplja razširila zlasti v Vojvodini in Slavoniji, takoj po vojni na približno 70.000 hektarjih, pozneje pa so se površine močno zmanjšale. V zadnjih časih prihaja do oživljanja interesa za navadno konopljo (Cannabis sativa I.), predvsem kot vir za vlaknino, papir in izdelavo oblačil (Kocjan Ačko, 1999). Študije v povezavi s količino zajemajo rast in razvoj rastlin glede na genotip, tla in podnebje. Tak model bi ustrezal tradicionalnemu načinu pridelovanja oziroma ekološki pridelavi. To bi dosegli s postavitvijo poskusov, na podlagi katerih bi dobili rezultate v poljskih razmerah (Lissan in sod., 2000).

Vir: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/vs_peric_marko.pdf, dostopno 22.2.2012

banner
banner
banner
banner