blank
Demenca (dementnost)

Demenca je motnja, pri kateri možgani nehajo delovati normalno. Bolnik tako postane pozabljiv, zmeden in izgubi stik z realnim svetom. Presenilna demenca je zelo redka pri ljudeh, mlajših od 65 let, Senilna, ki prizadene starejše, pa je pogosta. Propadanje spomina je lahko posledica progresivnega razpada nenadomestljivih možganskih celic; lahko pa je posledica počasnega oženja in otrditve arterij, ki dajejo možganom kri, v tem primeru je večja možnost, da bo zdravljenje uspešno (arterioskleroza).

Za senilno demenco (je oblika demence), ki se lahko razvija več let je značilno, da napreduje in je neozdravljiva. Vendar ni nujno,  da so znaki, podobni demenci, pri ljudeh nad 65 let starosti (zmedenost ali zmanjšanje intelektualne zmožnosti) vedno posledica senilnosti. Vzrok je lahko tudi kakšna druga, osnovna ozdravljiva bolezen. Zmedenost je lahko posledica okužbe v prsnem košu ali mokrilih, kapi, srčnega infarkta ali podhladitve. Lahko jo povzroči tudi nizka raven krvnega sladkorja, hipoglikemija ali jemanje nekaterih vrst zdravil. Razdraženost, zmedenost in zaspanost, ki so lahko posledica različnih bolezni, so v dveh pogledih drugačne od bolezenskih znakov pri senilni demenci: običajno se pojavijo hitro, v enem ali dveh dneh in najverjetneje izginejo ob pravilnem zdravljenju osnovne bolezni. V nekaterih primerih, ko se razvija senilna demenca, je lahko stanje na videz slabše, kot je zares, ker že poprej obstajajo težave z vidom ali sluhom.

Demenco povzročajo tudi alkoholizem, uživanje mamil, pomanjkanje vitaminov, hipotiroidizem, sifilis ali možganske bolezni, kot sta tumor ali subduralna krvavitev. Zelo pogosto se znaki bolezni zmanjšajo, ko zdravimo ta stanja. Dodatna pogosta težava pri starejših je depresivna bolezen, ki ima včasih podobne znake kot demenca. Te znake žal pogosto pripisujejo demenci, čeprav jih lahko povzroča ozdravljena depresija.

Nastanek demence je počasen, zahrbten in ga ne povzroči kakšna druga bolezen. Mnogi starejši ljudje se v zgodnji fazi te bolezni zavedajo, da začenjajo izgubljati oblast nad svojim razumom, ne morejo pa ničesar narediti, da bi sami ta potek ustavili. Veliko bolj lahko zaradi bolezni same pomagajo bližnji, sorodniki in prijatelji, kot pa prizadeti sami.

ZNAKI:

Kot prvi znak se pojavlja počasna izguba spomina, posebej kratkoročnega. Opažati začnemo, da se starejši človek ne spomni, kaj se je zgodilo pred nekaj urami, ali celo trenutki, čeprav se spomni dogodkov izpred mnogih let. To je tipičen znak staranja spomina, kar ne pomeni nujno, da bo demenca napredovala, čeprav se to lahko zgodi. Ko minejo tedni in meseci, se moč razuma in razumevanja lahko zmanjša, lahko se tudi zmanjša zanimanje za vsa običajna opravila, celo za tako preproste dejavnosti, kot je gledanje televizije ali zanimanje za novice o prijateljih. Nazadnje je možen razpad osebnosti.

Senilna demenca pogosto dosega vrh v čustveni in telesni nestabilnosti. Nekateri prizadeti kažejo znake nihanja med apatično odmaknjenim razpoloženjem in hiperaktivno agresivnostjo, lahko se obnašajo nebrzdano in antisocialno. Vedenje pri mizi se poslabša; osebna nega je zanemarjena in običajno postanejo tudi nevljudni. Lahko so tudi nasilni, če omenjamo njihovo težavno obnašanje. Nekateri ljudje zgubijo tudi spolne zadržke in lahko začnejo fizično nadlegovati mlajše osebe obeh spolov, kar lahko povzroči hude zadrege. Vsi od teh znakov vodijo počasi, a zanesljivo v umski in čustveni propad.

NEVARNOSTI:

Starejšim ljudem z demenco ne smemo pustiti, da še naprej živijo sami, potem, ko so presegli zadnjo fazo senilnosti. Zaradi nezmožnosti koncentracije obstaja stalna nevarnost nepravilne uporabe ognja, plina in kuhinjskega pribora. Telesne okvare, gluhost ali slab vid, lahko otežujejo uživanje predpisanih zdravil, varen prehod čez cesto ali celo uporabo kopalnice. Brez nadzora bo bolnik najbrž slabo jedel in opustil telesno higieno.

KAJ LAHKO STORIMO:

Če sumimo, da starejši sorodnik ali prijatelj postaja dementen, ga obzirno pregovorimo, naj gre k zdravniku, ali ga tja napotimo sami, najbolje k nekomu, ki bolnika že pozna. Zdravnik ga bo morda napotil h »geriatru«. Po pregledu in testih spomina bo zdravnik najprej iskal znake možne osnovne bolezni – na primer anemije (slabokrvnost) zaradi pomanjkanja vitamina B12, ki lahko povzroča mentalno propadanje. Če se je izguba spomina ali zmedenost razvila naglo, bo zdravnik nerad postavil diagnozo senilne demence brez nadaljnjih raziskav. Če ste opazili počasno propadanje, če je prizadeti mnogo starejši od 65 let in če ni videti razloga, zakaj ga muči depresija, bo vaš sum najverjetneje potrjen.

ZDRAVLJENJE:

Čeprav zdravila, ki bi to bolezen pozdravilo ni, bo zdravnik gotovo pomagal pri ukrepih. Priskrbeti je mogoče nekaj praktične pomoči za starejšega, kot tudi za njegove skrbnike. V zgodnjih fazah senilnosti, ko mnogi starejši ljudje še lahko živijo sami, jim prijatelji pomagajo nastaviti pomagala za spomin, sezname in beležke, ki poskrbijo, da ima prizadeti dovolj ustrezne hrane in toplote. Pri tem je nekaj tveganja, vendar se starejši veliko bolje počutijo v domačem, čeprav neurejenem okolju, kot  v domovih za starejše. Obisk patronažne sestre bo pomagal mnogim takim ljudem obdržati neko stopnjo neodvisnosti, kljub vse hujši senilnosti.

Odgovorni za življenje senilnega sorodnika naj se obrnejo na družbeno socialne ustanove. Ponekod obstajajo centri za starejše, kjer jih dnevno pazijo nekaj ur, jim nudijo obrok in neko vrsto delovne terapije. Zdravnik lahko pomaga urediti začasen sprejem v bolnišnico ali dom za starejše, kadar so skrbniki odsotni. Zdravnik lahko svetuje, kako obvladati posebne težave inkontinence.

DOLGOROČNA NAPOVED:

Sčasoma bo ostareli bolnik potreboval izurjeno, stalno po pomoč, ki je na voljo le v bolnišnici, pripravljeni za dolgo bivanje, ali v domovih. Če vam zdravnik priporoča ta način oskrbe, boste naredili starejšemu še največjo uslugo, če boste priporočilo upoštevali.

banner
banner
banner
banner